Predvsem jim je sumljivo vse kolektivno, množica je v tej prozi nekaj, kar jemlje in utaplja vse vzvišeno in plemenito, v njej veljajo drugačni, bolj surovi in površinski odnosi kot med dvema, največkrat med partnerjema, spodletelima ali pa že rahlo bivšima, pa po inerciji še vedno skupaj; zdi se, da vse zgodbe preveva isti sentiment, to je rahla otožnost ali melanholija, ki se nostalgično in (večinoma) brez upa ponovnega začetka spominja bivše celotnosti odnosa, skladnosti in nekonfliktnosti tistega prej, tudi političnega, sreče ob spoznavanju in zaljubljenosti, ki je potem, ob gospodinjski in delovni rutini izgubil svojo živost, partnerja sta nezainteresirana, njuna strast ubita in pokrita z debelo plastjo vsega tistega, kar je bilo izrečeno in storjeno ob neprimernih trenutkih. Ali pa še raje; kar ni bilo izrečeno in zdaj tišči vse skupaj k tlom, v stanje nizke intenzivnosti, ki onemogoča končni razplet, konflikt, razhod. Razen tistih zgodb, ki govorijo o dokončni izgubi bližnjega, o smrti, se vse zgodijo tako rekoč napol, v njih ni velikih preobratov, tudi kadar so, smo jim priče z distance, ki jih blaži in jim ne jmlje neposredno prizadetost; tako gre tipično za majhne zgodbe, včasih, redko malo sentimentalne, o peripetijah slehernikov, ki obsedijo in ne dorečejo, vsaj zdaj ne več, svojih odnosov, ki bi tudi tedaj, če bi vzeli usodo v svoje roke, slej ko prej pristali v sistem, ki jih zahteva življenja po vedno hitrejših spremembah mori in blago melanholično iščejo izgubljeno celovitost. (Matej Bogataj)

°

• ISBN 9789616098564
• leto izdaje 2004
• dimenzije 14 × 20
• strani 176
• vezava mehka
• tisk Literarno-umetniško društvo Literatura
• jezik slovenščina