Škotski avtor James Kelman (1946) je v dobrih tridesetih letih ustvarjanja prehodil dolgo pot: bil je tarča prezira konservativnih kritikov kot domnevni zapisovalec „jezika obcestnih jarkov“, obenem mimogrede postal glavni navdihovalec pravega preporoda škotske proze, ki mu dolg priznavajo avtorji najrazličnejših slogovnih usmeritev, in nazadnje avtor, o katerem izhajajo eseji in knjige, ki ga primerjajo s sodobnim Beckettom, Kafko, Döblinom in Célinom.

Avtor je širši javnosti poznan predvsem kot romanopisec, čeprav se zdi, da je prav kratka proza njegov najbolj inovativni, paradni žanr, v katerem najradikalneje eksperimentira ter razvija jezikovne in narativne pristope, od katerih so mnogi kasneje zaživeli tudi v daljših besedilih. Semiotična subverzivnost je najmanj enakovredna vsebinski kritiki družbene substance, ki je eno ključnih izhodišč njegovega dela.

„Samo na slaba pota je zašel. Samo ni bil zloben. Nihče mu ne bi mogel reči, da je zloben. Ni bil zloben. bil je samo navaden človek, ki preživlja slabše čase, ki mu ne gre tako dobro, kot mu je šlo nekoč, in ki mu bo šlo kmalu spet bolje, čim se stvari vsaj majčkeno uredijo, in spet bo v redu in spet bo lahko enak, v redu je z njim, fajn je z njim, samo naravnost predse je treba strmet.“

°

• ISBN 978–961–6717–18–2
• prevajalec Andrej E. Skubic
• založba LUD Literatura
• leto izdaje 2008
• dimenzije 13,5 × 23
• strani 211
• vezava mehka
• jezik slovenščina