V središču romana je kolektivna usoda, zapisana skozi niz paralelnih osebnih zgodb, razpršenih po različnih kontinentih, naplavljenih v velemesta in odročne vasi. Njihova skupna podstat je neprostovoljno bivanje na tujem.

Avtor se ne ukvarja s politično dimenzijo povojne emigracije, ampak z eksistencialno plastjo tovrstne usode. Vseskozi se vrača k mučnemu vprašanju: ima tujstvo nek globlji smisel ali pa je le naključje v kolesju zgodovine? Tukaj vstopamo v staroslovansko, lahko bi rekli arhetipsko zgodbo o desetništvu kot povezovalni niti raznovrstnih bivanjskih leg. Biti izgnan, izločen, stigmatiziran – vzeti takšno usodo nase kot pot zadoščevanja za grehe generacij. Simčič nam ne ponuja dokončnega odgovora. Njegov odgovor je iskanje in pričevanje.

„V romanu Poslednji deseti bratje, tako kot pri drugih Simčičevih delih, v ospredju ni politična, ampak eksistencialna plat tujstva. Desetništvo ima za pisatelja na eni stran značaj usode, ki presega posameznika, a mu obenem – če ga pripozna in vzame nase – omogoča tudi bolj neposredno soočanje s samim seboj in oplajanje z drugimi kulturami. Zato je v romanu ob melaholičnih tonih zaradi izgube domovine vseskozi navzoč tudi neuničljiv vitalizem, tu in tam celo humor.“ (Maša Ogrizek, Bukla)

Videoprispevek o romanu v oddaji Pisave

O avtorju Zorko Simčič (rojen leta 1921 v Mariboru) se je uvljavil že s prvim romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal še zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja in napisal libreto Krst pri Savici ter dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil prevajalec pri angleških zasedbenih silah v Avstriji. Pozneje je odšel v Italijo in opravljal različne priložnostne službe, med drugim je delal za Radio Trst II, nato je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in urednik revije Meddobje. Je eden najizrazitejših izseljenskih pisateljev, predvsem v svoji kratki prozi in psiholoških novelah iz zdomskega življenja. Med njegovimi dramami je najpomebnejša Zgodaj dopolnjena mladost. Roman Človek na obeh straneh stene, za katerega je leta 1993 dobil nagrado Prešernovega sklada, spada med najpomembnejša dela slovenske povojne proze. Leta 1994 se je vrnil v domovino. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado.

• ISBN 9789612424312
• založba Študentska založba
• leto izdaje 2012
• dimenzije 14 × 21 cm
• strani 719
• vezava trda
• jezik slovenščina