Doktorski študent zgodovine Radovan Podolni se po navodilih mentorja poda na nekdanje vojno žarišče, da bi tam preučil arhive in raziskal obmejne trdnjave. Na videz jasna naloga odkriti objektivno resnico preteklosti pa postaja z vsakim korakom bolj zastrta in nevarna. Radovanov znanstveni pogled se lomi pod težo sanj in naključij, ki mu križajo načrte, dokler naposled ne spozna, da vojne v resnici še ni konec.

Duh pobitih na bojišču, ki je v romanu imenovan zduh, še vedno živi, svojo energijo seli na preživele, ki, ugreznjeni v prastare boje, ne preizprašujejo globljih vzrokov vojne. Prav slednji pa so glavna tema romana Sveti boj. Vlado Žabot s svojim značilno slikovitim in sugestivnim jezikovnim izrazom, ki dogajanje prestavlja v polbudni, mitski čas, neustrašno pogleda na hrbtno stran ideologij, ki si od nekdaj prizadevajo v demonski sili vojn videti svetost junaštva.

Radovan razkrinka iluzijo, ki skozi zgodovino poganja dialektiko zmagovalcev in žrtev, ko v človeku uzre duhovno bitje, ki se napaja v domišljijskem in mitskem, čeravno slednjemu nadeva še tako racionalen obraz. Iz krogotoka nasilja najde edino mogočo pot in jo na koncu tudi uresniči, ko vzame nase težo sveta. Mojstrsko izpisana zgodba o krogotoku vojnega nasilja in subjektivni zmagi posameznika – za naš čas, za vsak čas. Sveti boj je sedmi roman Vlada Žabota, za katerega lahko ugotovimo, da v vsebinskem smislu zaokroža avtorjevo poglobljeno ustvarjalno soočanje z mitološkim izročilom. Kot tak predstavlja zadnji del trilogije, v katero sodita še roman Ljudstvo lunja in epska pesnitev Sveta poroka in ki pomeni edinstven umetniški izraz animistične, mitske, presežne človeške zavesti, ki je, kot razbiramo v pričujočem romanu, utemeljena v pesništvu.