Kaj ima za bregom pripovedovalec, ki svojo pripoved prostodušno začne z dogodkom, ki se bo šele zgodil v neki prihodnosti romanesknega sveta, v katerega sploh še nismo uspeli vstopiti? Kaj lahko kot bralci še pričakujemo, če že na pragu tega sveta vemo, da je neizbežno obsojen na katastrofo? Glede na to, da gre za delo Lucije Stepančič, nam z obešenjaštvom, ironijo in sarkazmom ne bo prizaneseno.

Svet romana V četrtek ob šestih je podoben drugim fikcijskim svetovom Lucije Stepančič vsaj v tem, da gre za še eno izmed »komedij mešnjav«, zato je jasno, da se je pot virusa s stikom Katarine in Davorja šele dobro začela.

„Lucija Stepančič si je po dveh zbirkah kratke proze nabrala dovolj kondicije za uspešen tek na dolge proge. V četrtek ob šestih se bere kot tempirana bomba: seveda se ve, da bo šlo na koncu vse skupaj v zrak, še najbolj Katarina, toda besedno tiktakanje je dovolj privlačno, celo zabavno, da zapolni manko preobrata. Dogodkovna anticipacija postavi v ospredje edini pravi Dogodek romana – jezik(anje) prvoosebne pripovedovalke, njeno gosto ubesedovanje svojega nemirnega toka zavesti. In čeprav postajajo melodramski efekti proti zaključku vse bolj predvidljivi, se tudi to lepo vpisuje v logiko romaneskne celote. Kar se ima zgoditi, je ves čas na dlani, vprašanje je le, kako in kaj do tega pripelje.“ (Ana Geršak, Pogledi)

• ISBN 9789612423650
• založba Študentska založba
• leto izdaje 2011
• dimenzije 14 × 21 cm
• strani 200
• vezava trda
• jezik slovenščina