Za njo se zvrsti izbor pesmi iz drugih Césairovih zbirk, za katere bi prav tako lahko veljala Bretonova oznaka. Césaire je namreč pravi dinamitar jezika in ga, razstreljenega, povezuje v nove in še bolj nove besedne sklope, ob katerih energiji in radiacijski lepoti osuplja bralec, vesel, da mu poezije ni treba razumeti, ampak jo lahko svobodno občuti – kar je privilegirana oblika doumevanja.

»Beseda Aiméja Césaira, lepa kot porajajoči se kisik,« je še napisal Breton v eseju Véliki črni pesnik; poskusimo vdahniti, zelo je močán …

Aimé Césaire je bil rojen črnskim staršem 13. junija 1913 v Basse-Pointu na otoku Martinique, francoski koloniji v Antilih. Kot bleščeč dijak je osemnajstleten s štipendijo odšel študirat v Pariz, kjer je s kolegi iz Afrike in diaspore utiral pot črnskemu samozavedanju oziroma iskanju identitete pod nanosi asimilacije. Njegov Dnevnik vrnitve v rodno deželo (1935–38) je temeljno delo črnske poezije, pisane v francoščini; André Breton ga je leta 1944 imenoval kar »največji lirični spomenik našega časa«. Césaire je napisal še šest pesniških zbirk, štiri poetične igre in Razpravo o kolonializmu (1950). Ubiral je tudi politično pot: od 1945 do 1956 je bil član Komunistične partije Francije, od 1945 do 2001 župan Fort-de-Francea in v letih 1945–1993 poslanec v francoski ljudski skupščini. Za to udejstvovanje je doživel dosti manj nedeljenega priznanja kot za svoje umetniško delo. Umrl je 17. aprila 2008.

• ISBN 9789612425951
• prevajalec Aleš Berger
• založba Študentska založba
• leto izdaje 2013
• dimenzije 14,5 × 21 cm
• strani 127
• vezava trda
• jezik slovenščina