Lepo je s hišnega praga gledati v svet. Še lepše pa se je iz sveta vrniti na hišni prag.

To je moto knjižice, ki vsebuje poetične utrinke pogledov s hišnega praga. Iz tega varnega zavetja lahko opazujemo delček sveta, ki nas obkroža vsak dan in je kljub svoji majhnosti izjemno bogat, pester in zanimiv. Vsaka stvar, ki jo vidimo, pa naj bo to mravlja, nebo, cesta, ptice, drevesa, marjetice ali pa hiše, avtomobili in otroci, v sebi skriva svojo zgodbo, ki jo ob opazovanju razpleta naša domišljija. Pri opazovanju s hišnega praga pa je dobro predvsem to, da se hitro lahko spet vrnemo v varno zavetje domače hiše in družine.

Pred hišnim pragom cvetijo marjetice. Vse polno jih je. Nekaj jih raste tesno skupaj. Nekatere pa same. Podobne so ljudem. Tiste, ki cvetijo druga ob drugi, so kot družina. Najbrž se tudi pogovarjajo. Škoda, da ne razumem cvetličnega jezika. Rada bi tudi slišala, kako ena samotna marjetica kliče drugo. A karkoli si že sporočata, še vedno ostajata sami.

Vse marjetice pa so enako lepe. Tudi enako velike so. Pod cvetnimi lističi rožnato nadahnjene, kot da bi jih bilo malo sram. Česa pa? Mogoče tega, da so tako majhne? Sorodnice ivanjščice so res zelo velike. Sončnice pa še večje. Vendar so marjetke veliko bolj trdožive. Še novembra cvetijo prav drobčkano drobcene v zimsko utrujeni travi.

S hišnega praga so videti kot bele zvezdice.

———————

• ISBN 9612265941
• založba Karantanija
• dimenzije 15 × 21,3
• strani 28
• vezava trda vezava
• jezik slovenščina