Eduardo Galeano, eden najgloblje cenjenih latinskoameriških zgodovinopiscev in pisateljev, v Narobe svetu z vrtincem parabol in etično zaskrbljenih elips dešifrira kritična vprašanja sveta. Z ovohi patriarhalne arogance prvega sveta, političnega spletkarstva in natančno odmerjenega uboštva se v domiselni in porogljivi pisavi, ki se mestoma prepusti toku zavesti, predaja reflektiranju sodobnega časa in njegovih premnogih bolezni. Neusmiljena sulica, s katero opleta, se dotakne, še močneje, zbode v gmotno obilje oblečeni prvi svet, ki je Narobe svet, kakor ga imenuje. S pisavo raziskovalnega novinarja potolče po vratih zavesti industrializiranega sveta, ki ravnodušno obrača hrbet vprašanjem revščine, politične prevare in (spolnega) nasilja nad otroki.

V delu pred nami Galeano neusmiljeno preučuje naravo moči. Pisateljeva spretnost in resnicoljubnost ustvarjata prostor, ki ga preveva spomin na danzo macabro; na temačnem popotovanju, ki je v pravšnji meri prebadano z bistrim humorjem (in občasnim umerjenim sarkazmom), smo deležni politične analize par excellence. Še več, prvi svet je na zatožni klopi. Narobe svet je vse - dekonstrukcija, analiza, sinteza.

"Šola narobe sveta je svojevrsten učbenik za branje dnevnih novic. Galeano predlaga preprosto metodo, naj izjave vladajočih beremo ravno obratno, saj vsi brez izjeme obljubljajo spremembe, in potem ... spremenijo svoje mnenje. V njej drug ob drugem nastopajo politiki, mnenjski voditelji, neoliberalne pepelke iz telenovel, antijunaki od Huseina, Busha, Bin Ladna, Gadafija do vseh tistih, ki so si, vsak v svojem svetlem trenutku mednarodne slave, prislužili prime-time in glavne vloge v kinu terorja, trgovci z varnostjo, policijski strokovnjaki, lastniki zaporov, znanstveniki, ki so znanstveno vednost podredili oblasti globalnih imperialnih središč, opijska kraljica Viktorija, vatikanski in drugi bančniki. Pa tudi tisti, čeprav res le v zadnjih dveh poglavjih, ki so se takšni šoli uprli." (Gašper Kralj, prevajalec)

Odlomek iz romana:
»Vsak zlom borze je katastrofa za male vlagatelje, ki so verjeli v pravljico finančne loterije, in tudi za naseljence najrevnejših sosesk v globalni vasi, ki ne krivi ne dolžni trpijo posledice: vsaka kriza jim na mah izprazni krožnike in vzame zaposlitve. Le redko pa krize borznih poslov zadajo smrtni udarec požrtvovalnim milijonarjem, ki krivijo hrbte nad računalniki in s ţuljavimi rokami na tipkovnici dan za dnem porazdeljujejo svetovno bogastvo in odločajo o namembnosti denarja, višini obrestnih mer ter vrednosti dela, stvari in valut. Oni so edini delavci, ki lahko na laž postavijo tisto, kar je anonimna roka nekoč napisala na zid v Montevideu: Tisti, ki dela, nima časa, da bi služil denar.«

----------------------
Eduardo Hughes Galeano, rojen leta 1940, je urugvajski novinar in pisatelj. Ţe v zgodnjih najstniških letih je ustvarjal svoje prve politično obarvane stripe, na početku 60-ih pa je začel delati kot novinar. Zaradi političnih prepričanj je moral večkrat zapustiti Urugvaj, od leta 1985 pa spet živi v Montevideu.