Čez nekaj let, po vrnitvi, ko je Litva že samostojna država, ga ameriški novinar prosi, da bi mu zaupal spomine, toda to mu ne uspeva najbolje, kajti med pogovorom spijeta veliko džina in pripoved postane preveč dramatična, polna kletvic in pijanskega samopomilovanja.

Novinar zato prosi Roberta, da bi se sam posnel na diktafon, in Robert se s tem namenom odpelje proti morju. Pričakuje namreč, da bo dobil Pulitzerjevo nagrado, vsaj tako mu obljublja novinar. Spomini se nizajo v časovnem zaporedju – od trenutka, ko nabornike z vojaškim letalom pošljejo v Nemčijo, prvega skoka s padalom, težkega vojaškega vsakdana do demobilizacije. Pripoved je polna tragikomičnih zgodb, npr. o Viktorju, ki so ga skoraj do smrti pretepli kolegi iz južnih bratskih republik, ker jim ni hotel prišiti nekega gumba, o praporščaku, ki si je pozabil nadeti padalo in je nič hudega sluteč skočil iz helikopterja, o večdnevnem lovljenju ubežnika, ki se je skril v grmičevju ... V spomine se ves čas vtihotaplja Marija, Robertova velika in nesrečna ljubezen, ki ga ljubi kot človeka, ne pa kot moškega. Med tem človekom in moškim je prazen prostor treh sekund, luknja, ki je ni mogoče preseči.

Tri sekunde neba so fragmentarni roman, ki ne govori samo o služenju vojske, ampak tudi o osmišljanju junakovega bivanja, posebno mesto v romanu pa imata tudi ljubezen in erotika. Poleg tega ima mnoge esejistične in avtobiografske prvine.

Slovencem si najbrž ni težko predstavljati, kakšno je bilo videti služenje v sovjetski vojski; jugoslovanska izkušnja je namreč precej podobna, obstajajo mnoge stične točke, zato je roman za nas še posebej zanimiv, saj so možne številne primerjave – pobalinska izsiljevanja, poniževanja, pretepi, kraje, preklinjanje, nasilno izživljanje, narodno pestra druščina, južnjaki, najrazličnejši čudaki, smrduhi, pastirji itd.