V uvodnem poglavju so predstavljene silovite polemike, v katerih se je avtor znašel v kontekstu obeleževanja 60. obletnice konca 2. svetovne vojne zaradi svojega kritičnega stališča do mitomanskega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, ki je bil temelj ideološko zaukazane pohabe kolektivnega spomina v času 2. Jugoslavije.

V prvem delu so objavljene zgodbe svojcev, predvsem sirot, ljudi, ki jih je med 2. svetovno vojno umorilo partizansko gibanje. Zgodbe v svoji različnosti pričajo o tem, kako hudo je bilo v rasističnem sistemu partijske vladavine v 2. Jugoslaviji dolga desetletja prenašati krivično usodo. Še danes morajo zahtevati pravico na ustavnem sodišču.

Drugi del knjige je predstavitev nekaterih prvin slovenske spravne misli in dejanj, s katerimi Slovenci poskušajo preseči travmatsko razcepljenost po 2. svetovni vojni in komunistični revoluciji.

V tretjem delu knjige avtor predstavlja odzive na predvajanje TV-dokumentarca Zamolčani – moč preživetja Jožeta Možine, ki je vzpodbudil javno opredeljevanje do zločinske dediščine partizanskega gibanja.