Vendar pa ne gre v prvi vrsti za avtoričino podoživljanje preteklega dogajanja, njen namen je predvsem obrniti pozornost in zanimanje današnje mladine na mladost v razburkanem in tragičnem obdobju zadnje vojne.

Utrinki mladostnih spominov mlade šolarke osvetljujejo medvojna leta v Št. Lipšu. Spominja se tedanjega pouka v šoli, dušnih pastirjev v fari, očetove vojaščine, strahu pred letali in izselitve znanih družin leta 1942. Vojna se je zanjo končala, ko so se farni zvonovi spet vrnili v Št. Lipš.

Od krutih spominov na medvojna leta se avtorica v svoji novi knjigi skladno s svojim veselim značajem kar kmalu preseli v prijaznejše obdobje. Malo za šalo, malo zares sproščeno pripoveduje resnične in namišljene dogodivščine, pogosto pa ji besede kar nehote uidejo v verze. Posebno se razživi v domačem narečju, ko govori npr. o globaškem farantu, o kirfatu pri Božjem grobu, o petelinovem petju ...

Daljša zgodba na koncu knjige je pripoved o Klamfarjevi domačiji. Čeprav je le izmišljena zgodba, vsaj v nekaterih odlomkih očitno kaže tudi življenjsko pot avtorice.