Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati povsem preprosta.

Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in nerazumljiva. Razkrivajo umetnikovo življenje, njegovo »nenavadnost navad« in so obenem dokument časa, ki bi mu lahko rekli neoavantgarda, pa čeprav je pri Warholu tudi ta koncipiran malce drugače. 

»Poskušam se domisliti, kaj je čas, pa se ne morem spomniti drugega kot ... ›Čas je čas, ki je bil.‹«    

Iz spremne besede dr. Leva Krefta:

Andy Warhol je bil umetnik, zvezda in slavnež že v času življenja - prava celebrity; ni pa bil tudi čaščen, narobe, njegov status slavnega umetnika in zvezde javnega medijskega sveta je povzročil, da so ga v umetniškem svetu, kamor je sicer nedvomno spadal, odklanjali in zavračali. A tudi to je le dodatno prispevalo k razkričanosti, ki se je držala Warholove osebe pa tudi njegovih umetniških projektov.

/.../

Ko bi se razšel le z likom umetnika, kakršen je bil v modernizmu in historični avantgardi, bi bil le eden od neoavantgardistov, pač malce bolj razkričan in viden, in ko bi nastopal v javnosti zgolj kot ekscentrik, bi bil pač še en takšen umetnik, nekakšen dalijevski klon. Toda Warhol je bil v razkoraku tudi z lastno generacijo, z neoavantgardo samo. Ni se naselil v institucionalni umetnosti, vendar je sam postal institucija. Ni veljal za angažiranega umetnika, ki se bojuje za človekove pravice vseh vrst in protestira proti odtujenostim svojega časa. Ni razkrinkaval manipulacije in se umetniško ali celo družbeno in politično bojeval proti zasvojenostim z blagovno privlačnostjo in medijskim sijajem, temveč si je estetsko imenitnost blaga vseh vrst, od jušnih konzerv do likov medijskih zvezd, izbral za upodabljanje, ki ni kazalo kritičnih prijemov. Ni se spopadal z ideologijami, ki krivenčijo podobo sveta in onemogočajo avtentično zavest, temveč je izražal ugodje, ki ga takšne ideologije sprožajo po enaki ali vsaj podobni logiki estetske privlačnosti, kot velja za vse drugo blago potrošniške družbe. Videti je bil sijajno prilagojen okolju, v katerem je ustvarjal, in sprijaznjen, kaj sprijaznjen, navdušen nad možnostmi, ki jih je ponujala estetska vrednost blaga - tista lastnost, ki jo je po Baudrillardovem mnenju Marx prezrl, ko je analiziral blagovno formo. Če za koga velja, da je z lastnim telesom in dušo in z vso svojo umetnostjo ponazarjal ugodje potrošniške družbe, njeno sposobnost neskončne manipulacije z ljudmi, uživanja v odtujenosti, in povzdigovanja represivne desublimacije, potem je to Warhol, pionir slavljenja enodimenzionalne družbe, mojster simulakrov in simulacije.