V začetku druge polovice 18. stoletja je Marko Pohlin v Kraynski grammatiki sodeželane prvič glasno pozval, naj se ne sramujejo svojega jezika, ki je prav tako imeniten kot jeziki velikih narodov, konec 20. stoletja pa so Slovenci dobili svojo državo.

V dveh stoletjih, ki ločita oba dogodka, so bili Slovenci državljani treh večnarodnih držav - in vse tri so izginile s političnega zemljevida. Iz pretežno kmečkega ljudstva so se oblikovali v razvito narodno skupnost, čeprav so jih vse od začetka modernega političnega življenja nespravljivo in tragično delile politične meje in ideologije, strankarske ozkosti in kratkovidne predstave o narodnih koristih. To delo v eni knjigi povzema glavne težnje in tokove novejše slovenske zgodovine.