Knjiga bralca vsrka kot vrtinec in ga izpljune šele na zadnji strani zajetne knjige.

Ne samo zato, ker se v snežnem vrtincu sooča z množico živopisnih likov, ki se nenehno zapletajo v vedno nove in čedalje bolj krvave dogodke, ampak tudi zato, ker so ti dogodki vse bolj absurdni in hkrati čudovito lirični. Pravzaprav bi lahko rekli, da je Sneg mojstrsko zasnovana simfonija simetrij in še zlasti nasprotij, s katerimi se spopada sodobni človek, toliko bolj, če živi v deželi, kakršna je Turčija.

Kot je pri Pamuku navada, se dogajanje romana osredotoča na pet dni, v katerih se nekdanji študentski levičar, sicer pesnik patricijskega istanbulskega porekla z imenom Ka, po dolgih letih nemškega izgnanstva vrne v domovino in obišče mesto Kars na skrajnem severovzhodu anatolske planote. Tja gre, da bi za časopis poročal o lokalnih volitvah in epidemiji samomorov med dekleti z naglavno ruto, še bolj pa, da bi srečal mladostno ljubezen, ki ločena živi v mestu. Kakor hitro pa sredi snežnega meteža pride v zaspano, revno in obupano mesto, ga posrka bliskoviti tok dogodkov, v katerih spoznavamo galerijo absurdnih likov, ki poosebljajo današnjo turško stvarnost, in dosežejo vrhunec v krvavem udaru, ki ga ob pomoči vojske izvede vodja potujoče gledališke skupine.