Pred Kopernikovim predlogom, ki je z namenom, da bi izboljšal natančnost in enostavnost astronomskih teorij, na Sonce prenesel številne astronomske funkcije, ki jih je prej imela Zemlja, je bila Zemlja trdno središče, okoli katerega se je gibala truma nebesnih teles. Stoletje kasneje je Sonce, vsaj v astronomiji, zamenjalo Zemljo kot središče planetarnih gibanj, Zemlja pa je izgubila svoj edinstveni astronomski status in postala eden od gibajočih se planetov. Od tega premika so bili odvisni številni temeljni astronomski dosežki, torej je radikalna sprememba temeljnih astronomskih konceptov prvi od pomenov »kopernikanske revolucije«.

Vendar ta sprememba njenega pomena ne izčrpa v celoti. Objavi Revolucij so hitro sledile tudi druge radikalne spremembe v človeškem razumevanju narave. Številne inovacije, ki so vrhunec dosegle sto petdeset let kasneje v Newtonovi koncepciji univerzuma, so bile nenačrtovani stranski produkti Kopernikove astronomije. Kopernik je gibanje Zemlje predlagal z edinim namenom, da bi izboljšal tehnike, ki so se uporabljale za napovedovanje astronomskih položajev nebesnih teles, vendar je njegov predlog drugim znanostim postavil nove probleme. Dokler ti niso bili rešeni, je bilo njegovo pojmovanje vesolja v neskladju z drugimi znanostmi. Usklajevanje teh znanosti s Kopernikovo teorijo je bil pomemben vzrok intelektualnega vrenja v 17. stoletju, ki ga danes poznamo kot znanstveno revolucijo. Znanstvena revolucija ni samo uskladila Kopernikanske astronomije in fizike, temveč znanosti priborila vlogo, ki jo od takrat naprej igra v razvoju zahodne družbe in njene misli.

Avtor v knjigi analizira, zakaj je v 16. stoletju Nikolaj Kopernik v svojem obsežnem delu zatrdil, da »se Zemlja giblje, Sonce pa je negibno sredi vesolja«, oziroma zakaj je menil, da obstoječa astronomija potrebuje prenovo, utemeljeno na konceptu gibanja Zemlje in podrobno pojasnjuje, kako je ta koncept vpeljal v znanstveni diskurz, kakšno argumentacijsko strategijo je uporabil in, nenazadnje, kaj ta njegova trditev pomeni za zgodovino človeškega – predvsem znanstvenega in filozofskega – mišljenja.