Srečanja, razhajanja, spomini, želje - to so Nikšićeve večne teme. Ko je človek zaljubljen, se resničnost čisto drugače obarva, pod vplivom močnih čustev in erotične opitosti pa stvari dobivajo drugačen pomen. Vendar to ne more dolgo trajati: v daljšem partnerskem odnosu se to stanje slej ali prej preobrazi v novo kvaliteto. Pesniku pa je tega kaj malo mar, saj vse svoje moči usmerja prav v to, da bi te vrhunske trenutke času iztrgal. Zato jih skuša z noro vero alkimista vedno znova, s tenkimi nitkami poezije privezati in zadržati na mestu. In nenadoma se zgodi nemogoče: ko je že na tisoč in en način izpel svojo temo, mu uspe ujeti čas v zaprti krog srečanj in slovesov med zimskim mrakom in poletno bleščavo. Vse to kroži znotraj sebe, nikoli ne teče linearno - kajti pesnik ne sprejema niti minljivosti, niti konca. Tako se Nikšić na svoj način pridružuje večnemu človekovemu hrepenenju, da bi premagal smrt: "Postoj, trenutek-kako si lep!" (J.W. Goethe)

Fahrudin Nikšić živi in deluje v Zadru ter na otoku Molatu. Je član in sodelavec Društva hrvaških književnikov (podružnica Zadar) ter član Društva pisateljev Bosne in Hercegovine (Podružnica pisateljev HNK Mostar) Svoja pesniška dela je objavljal v različnih časopisih in revijah. To je njegova osemindvajseta objavljena zbirka pesmi. Njegove pesmi so bile prevedene poleg slovenščine še v češčino, francoščino, nemščino in ruščino.