Ob japonskem napadu na Havaje decembra leta 1941 so Združene države Amerike doživele največji poraz v svoji zgodovini. Še huje pa jih je poraz prizadel moralno, saj so se ZDA do takrat imele za nepremagljive. Da bi se vsaj malo maščevali za tako bridek poraz, je vojska ZDA v tajnosti pripravila najveličastnejši načrt napada do tedaj. Temeljil je na popolnem presenečenju z uporabo skrajnih zmogljivostih takratne mornarice in letalstva. Spomladi leta 1942 so bombardirali Tokio.

Avtor, poročnik ameriškega vojnega letalstva, ki se je tudi sam kot pilot bombnika udeležil napada, v obliki reportažnega zapisa opisuje dogodke v živo, tako rekoč v eni sapi, knjiga pa je izšla še med vojno, le eno leto po napadu.

Dogodki se vrstijo naglo drug za drugim. Priprave z izbranimi posadkami bombnikov potekajo povsod po ZDA. Sam napad se prične z vzletom z letalonosilke, ki naj bi letala pripeljala čim bliže japonski obali, saj bi morali po bombardiranju nadaljevati s poletom daleč do letališč na Kitajskem. Ker pa jim del načrta spodleti, letala poletijo prej, kot je bilo načrtovano, in se zaradi pomanjkanja goriva komajda privlečejo do kitajske obale, kjer so posadke prisiljene izskočiti ali zasilno pristati.

Zgodba je napisana preprosto in doživeto pod močnim vtisom vseh preteklih dogodkov. Vendar pa je pripoved tekoča in zaradi pisateljeve objektivnosti tudi pretresljiva. Tako sámo vojno spoznamo še drugače - boj letalcev za preživetje z nesebično pomočjo tujih ljudi v povsem neznanih krajih. Tudi v tem je zanimivost te knjige.

Knjiga je uspešnica, doživela je deset ponatisov, zadnjega po terorističnem napadu na WTC v New Yorku leta 2002 oziroma ob 60. obletnici napada na Tokio. Leta 1944 je bil po Lawsonovi knjigi posnet tudi film.