Ta pesniška govorica lahko vzame v svojo obdelavo katerikoli besedni material, na katerega pesnik naleti (»nekakšna igralnica / besed, ki so se sem ujele, / prej kot jih je kakšna misel potrla«) – od sporočila, ki ga najde s kulijem napisanega na robu bankovca (priznam, sam v nasprotju s Čučnikom v svoji vraževernosti tako sporočilo res prepišem na druge bankovce – a saj ga je prepisal tudi Čučnik: v knjigo) ali cikla sms-ov, ki mu jih pošlje nekdo, »blažen kot Dostojevski v času Besov«, pa do verzov Johna Ashberyja in Elizabeth Bishop. Pesnikovo delo s tem besednim materialom pa vzpostavlja vse bolj subtilne strukture, v katerih se mi zdi bistvena hkratna tematizacija različnih hitrosti časa. Če je bilo v Čučnikovih verzih prej več »rapsodičnosti«, je zdaj v njegovih najboljših pesmih vse več precizne konstrukcije, ki edina lahko ulovi vmesna stanja, ki jim je ta poezija zavezana: to je poezija prehodov in metamorfoz, poezija seizmografske senzibilnosti. Čučnik zapisuje tisto, kar se »dogaja neprenehoma« – a izkaže se, da so tisto, kar se dogaja neprenehoma, ravno prelomi, razbitja kontinuitete, rezi, vzniki praznine. Stalne so samo spremembe, na katere se ni mogoče navaditi. Zato Čučnika vse bolj zanimajo različne prekinitve v tokovih govoric – od prepada, ki se odpre v glasu napovedovalca, do napake na pravkar kupljenem ekranu. Resnična govorica je prav prekinjenje kontinuuma govorice; v Čučnikovem pisanju je vse pomembnejši postopek odvzemanja: »Od tebe morajo odpasti / vse mrtve črke«.

Treba je napisati in počakati, kaj se bo zgodilo. Treba je prebrati in počakati, kaj se bo zgodilo. Takoj ko sem prebral končno varianto te knjige, je zapadel prvi sneg te zime.