Historia Cathedralis Ecclesiae Labacensis – Zgodovina ljubljanske stolne cerkve (1701–1714), ki jo hrani ljubljanska Semeniška knjižnica, je njegovo najznamenitejše delo. Nastalo je v okviru programa, ki so si ga za svoje znanstveno in izdajateljsko dejavnost začrtali operozi, in je bilo že leta 1714 uvrščeno na seznam akademijskih tiskov, vendar ni izšlo. Natisnjeno je bilo šele v 19. stoletju, ko se je v strokovnih krogih pokazalo zanj veliko zanimanje (1882 je izdajo pripravil Anton Koblar, vendar ne zajema celotnega besedila Historie). Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU se je zaradi pomembnosti teksta odločil za popolno kritično izdajo, vključno z dokumentarnim delom in osnutkom Historie ter Dolničarjevimi elogiji ljubljanskim škofom. Objava latinskega izvirnika se ravna po uveljavljenih ekdotičnih načelih. Slovenski prevod je stilistično približan izvirniku. Besedilo je opremljeno s tekstnokritičnimi in vsebinskimi opombami. Spremna študija govori o rokopisu, avtorju, zgodovinskih okoliščinah in seveda o spomeniku samem, na koncu pa sta dodana še imenski in krajevni indeks.

Dolničar v Historii obravnava zgodovino in podobo stare srednjeveške stolne cerkve, ki so jo na pragu 18. stoletja podrli, ter kronološko spremlja gradnjo nove, ob tem pa podaja še opis stolnici pripadajočih zgradb in vrsto zgodovinskih podatkov o ljubljanski škofiji. Za umetnostnozgodovinsko vedo predstavlja Historia eno temeljnih del in izhodišče za raziskovanje slovenske baročne umetnosti, saj gre za historiografski in teoretski spis o najpomembnejšem ljubljanskem baročnem spomeniku, katedrali, s katero je takratna prestolnica Kranjske dokončno stopila v korak z Evropo. Ljubljana je v tem času postala pomembno, italijansko usmerjeno umetnostno središče, ki je s svojim vplivom segalo prek meja Kranjske tudi v sosednje dežele.

Knjiga želi predstaviti živahno intelektualno humanistično ustvarjalnost naše prestolnice in proslaviti tristoletnico njene stolne cerkve (1701–1706/1707).