Prav tisti avtorji, ki so navidez najbolj radikalno pokopali tako samo kategorijo subjekta kot tudi projekt moderne, so predmet analize, v kateri avtor pokaže, da vznik radikalno novega zavzema osrednje mesto v Deleuzovi filozofiji, kakor tudi v Lyotardovi pozni misli, posvečeni praznini, Foucaultovem iskanju novega pojmovanja subjekta skozi problematiko obravnave biopolitike in biooblasti, reaktualizaciji novega političnega subjekta v delu Negrija in Hardta, ter nazadnje v Badioujevi predelavi temeljnih filozofskih kategorij biti, resnice in subjekta, na osnovi katerih je dandanes znova možna renesansa filozofije. Ta ima po po Badiouju štiri razsežnosti, ki se v delu Vznik subjekta nenehno prepletajo: »V osnovi želja filozofije implicira razsežnost upora: ni filozofije brez nezadovoljstva mišljenja v njegovem soočenju s svetom, kakršen je. Pa vendar želja filozofije vključuje tudi logiko: to je, prepričanje v moč argumenta in uma. Nadalje, želja filozofije vsebuje univerzalnost: filozofija se naslavlja na vse ljudi kot na misleča bitja, saj predpostavlja, da vsi ljudje mislijo. In končno, filozofija tvega: mišljenje je vselej odločitev, ki podpira neodvisna gledišča.« Filozofija je tako za Deleuza filozofija le, kolikor ustvarja pojme, ustvarjanje pojmov pa je vselej upor proti »tistemu, kar je«.

Če je dandanes filozofija znova možna kot sistem, o čemer se Badiou in Deleuze strinjata, če je dandanes prišel čas za »renesanso filozofije«, kot je prepričan Badiou, je to mogoče le, kolikor filozofija misli neskončno, kolikor izhaja iz mnogoterosti oziorma iz mnoštva brez Enega. Avtor pokaže, da se konkretne rešitve tega problema pri Deleuzu, Lyotardu, Foucaultu, Negriju in Hardtu ter Badiouju razlikujejo, skupno vsem pa je, da vsi na neki točki trčijo ob problem subjekta in vznika radikalno novega. In če je vprašanje subjekta možno le v univerzumu moderne, kolikor je ta univerzum neskončnosti, se s tem prek ovinka postavlja tudi vprašanje po aktualnosti etike neskončnega.

Ta etika zahteva od subjekta, da maksimalno realizira tisto, česar je zmožen. Maksimalno realizirati, česar je subjekt zmožen, pa ne pomeni izčrpati vseh obstoječih možnosti, pač pa ustvariti možnosti iz nemožnega – s prekoračitvijo meje, ki se zdi neprekoračljiva. Takšna etika seveda zahteva ponoven premislek politike, političnega, demokratične invencije in skupnosti, česar se avtor loteva v sklepnem poglavju.