Tretji je torej preostalo le še, da "konča celotno kritično nalogo" (Kant) in zgradi nekakšen most med ločenima področjima teoretičnega in praktičnega uma. Tako je Kant že v prvi Kritiki opredelil razsodno moč kot spoznavno zmožnost, ki omogoča, da pridobljena obča spoznanja ustrezno uporabimo v praksi: pomanjkanje razsodne moči navsezadnje ni drugega kot "neumnost in je hiba, ki ji ni mogoče odpomoči" (Kant). Vendar pa tretja kritika ni le poskus premostiti prepad med naravo in svobodo, ampak vsebuje tudi Kantovo "estetsko teorijo", teorijo lepega in sublimnega, in teorijo naravne teleologije, ki odgovarja na vprašanja smotrnosti sveta in človeškega bivanja v njem. V notranji prepletenosti treh ključnih problematik tretje Kritike pa se zarisuje tudi nova podoba temeljnih pojmov Kantove filozofije. Tako se je danes že uveljavilo prepričanje, da Kritika razsodne moči bolj nadaljuje, kakor pa končuje Kantovo filozofsko misel. V njem so vsebovani zametki drugega "kopernikanskega obrata", v katerem subjekt ni več dojet kot gospodar nad zunanjo in notranjo naravo, ampak se je naučil odkrivati v sebi momente neodpavljive heterogenosti. S tem pa je tretja Kritika postavljena v središče sodobnih filozofskih in družboslovnih diskusij in problemov.