Na ta način avtor že v začetku skuša, z zemeljsko različico 'Slovesa od mladosti', s spevnimi dotikanji epskega vsakdanjika razbiti vseprisotno, imperativno težo prešernovske strukture, na ta lahkotni in vse bolj skrivnostni način se tudi miti temačno zamešajo v trenutek sedanosti. Beseda se spušča navzdol skoraj breztežno, snežno lahna: v zraku je še lahkotna kot kamenček, skoraj raztopljen v zraku, v srce pa pade težka kot skala. Prav zaradi te svoje neopaznosti se ji uspe spustiti do bolečih točk, pogosto zaznamovanih z neko, zdi se prav slovansko grotesknostjo, povezano z nerazumskim presežkom čustev, z eksplozivno privlačnostjo niča, z idealizmom in lahkoverjetnostjo, ki so racionalnejšim ljudstvom manj znani. Na teh točkah se iz mehkobe rojeva trpka ironija, ki govori o zarjavelih in načetih robovih vrednot, o leni ljudski uporabi besede, kaže se prsten obraz dvoma o resničnosti te strani zraka, o tisti resničnosti, ki smo jo pripravljeni uvideti s točke, kamor nas je življenje postavilo. Urejeno in harmonično bivanjsko pokrajino seka zavest o pozabljeni sili ljubezni, zavest o tem, "da je sveta nekje konec / in da tam vse vode grmijo v brezno / ki nima dna" (Ljubljana). Pesem nas na svojem močnem hrbtu vodi v nasprotja med mestom in prvinskim dihom plemen, nas ritualno vpleta v animaličnost narave, pa v njeno mrmrajočo vseenost (v kateri definira podzvrst homo sapiensa: homo poeticusa), se potaplja v vulkansko žrelo vprašanj o samovoljnosti človeškega ustroja, hkrati pa z orientalskim mirom riše obraz, ki ga vsak dan pokažejo stvari, zatajene v tišini. Obrisi ženskih podob se, ne glede na datume in leta, pojavljajo na krajih, ki so drugačni ali istovetni s krajem zapisa. To lebdenje krajev in časov eden nad drugim je tisto, kar ustvarja svojevrstno zgradbo knjige.