Prav gotovo pa bodo v Fuentesovem Pogumnem Novem svetu kak koristen napotek našli tisti, ki razmišljajo o magičnem realizmu (tudi) v slovenski literaturi, pa tudi tisti, ki trdijo, da je bila postmodernistična literatura mogoča le v industrijsko razvitih družbah poznega kapitalizma. Primerjave in vzporednice bodo v obeh primerih še kako dobrodošle.

Carlos Fuentes je eno najznamenitejših imen latinskoametiške, pa tudi svetovne književnosti. Rodil se je 11. oktobra 1928 v Panami. Kot sin diplomanta je otroštvo preživel v Združenih državah, Argentini, Čilu, Paragvaju in Ekvadorju. Po diplomi iz prava je tudi sam nekaj časa opravljal diplomatsko službo, a bil hkrati ves čas zavezan predvsem literaturi. Mednarodno pozornost je vzbudil že z enim prvih objavljenih romanov Najprosojnejše področje (1958), ki so mu sledili Smrt Artemis Cruza (1961), Avra (1961), Menjava kože (1967), Sveto območje (1967) in najambicioznejši roman Terra Nostra (1975). Fuentes je bil sprva izrazit modernist, po Terri Nostri pa se je obrnil v postmodernizem (Stari Gringo, 1985, Nerojeni Krištof, 1987, Iranževec ali krogi časa, 1993, Diana ali samotna lovica, 1996). Fuentesov opus poleg romanopisja obsega tudi kratko prozo in eseje. Ti pomenijo metabesedilo k njegovi prozi, obenem pa so lucidna razmišljanja o latinskoameriški kulturni in literarni identiteti. "Pogumni novi svet špansko-ameriške literature" se z lastno radikalno drugačnostjo srečuje predvsem tako, da po-ustvarja svojo preteklost, s tem pa v sebi hkrati združuje najrazličnejše prvine: mitsko preteklost Indijancev, divjo in neukrotljivo naravo, prvine ameriškega baroka, osebne ter zgodovinske čase Indijanske, črnske in Španske Amerike, odkritje in zavojevanje Novega sveta, protizavojevanje ter sodobno mestno odtujenost. Po-ustvarjanje preteklosti je (post)moderna potreba, ki po koncu absolutističnih in avtoritističnih in avtorjevih velikih zgodb prijeli do mnogoterih malih zgodb, ki ne nastajajo več v tradicionalnih kulturnih središčih, temveč na nekdanjem obrobju ter tako same dovolj nazorno pričajo o obstoju raznovrstnih sosvetov in sočasov. V njih se zrcalijo gibala, iz katerih je nastala Španska Amerika: ep, mit, utopija in barok. Carlos Fuentes je za svoje ustvarjanje prejel več literarnih nagrad, med drugim Cervantesovo nagrado (1987) in nagrado Principe de Asturias (1994).