Georg Lukacs (1885-1971) je bil eden najbolj znanih marksističnih filozofov in estetikov dvajsetega stoletja. Leta 1910/11 je izdal zbirko eksistencialistično obarvanih esejev Duša in forme, v katerih je bil pod močnim Kantovim, Kierkegaardovim in Diltheyjevim vplivom, pozimi leta 1914/15 pa je nastala znamenita Teorija romana, napisana že bolj v Heglovem duhu. Med prvo svetovno vojno je postopno spremenil svoj idealistični nazor, se priključil marksizmu, postal eden vodilnih funkcionarjev madžarske komunistične partije in celo dejavno sodeloval v madžarski revoluciji. Njegovo razgibano politično in duhovno življenje je bilo polno pretresov. Zaradi radikalnih stališč je bil prisiljen v mnoge samokritike, dolga leta je preživel v izgnanstvu, zaradi političnega delovanja je bil večkrat v neposredni smrtni nevarnosti.

Leta 1923 je izdal Zgodovino in razredno zavest, svoje nemara najbolj znano filozofsko delo, ki je nastalo že pod vplivom Marxa, a je bilo še vedno "obremenjeno" z idealistično Heglovo dediščino, tako da se mu je kasneje odrekel. Kot estetik in literarni teoretik je preganjal literarni modernizem, zagovarjal tradicionalne realistične pisatelje, "proslavil" pa se je tudi kot avtor tako imenovane "teorije odraza", ki jo je zagovarjal predvsem v spisih o realizmu. Tudi ti spisi so bili odmevni, vendar je za literarno vedo - tudi na Slovenskem - Lukacs pomemben predvsem kot pisec mladostne Teorije Romana.