Steiner razume smrt tragedije kot katastrofo, kot bistveno osiromašenje človeškega duha. V svojih treh vrhovih, z vplivom na poznejša obdobja pa tudi drugje, je tragedija po Steinerjevem mnenju dosegla neki najvišji učinek, ki se je lahko sploh kdaj posrečil besedni umetnosti, neko 'zlitje gorja in radosti', saj gre za tožbo zaradi človekovega padca, ki pa jo spremlja veselje zaradi vstajenja njegovega duha.

Georg Steiner (1929) je diplomiral na Univerzi v Chicagu, magistriral na Harvardu in doktoriral v Oxfordu. Poučeval je literaturo na raznih univerzah. Leta 2001 je postal gostujoči profesor na Nortonovi katedrali za poezijo na Harvardu. Ob Smrti tragedije (1961) so njegove najbolj znane knjige še: Tolstoj ali Dostojevski: poskus literarne vede po starem (1958), Jezik in molk: eseji o jeziku, literaturi in nečloveškem (1967), V Sinjebradčevem gradu: zapiski o ponovni definiciji kulture (1971), Eksteritorialno: članki o literaturi in o revoluciji jezika in prevajanja (1975), Resnične navzočnosti (1989), Brez strasti: eseji 1978-1995 (1996), Tiskovne napake: pregled življenja (1997), Gramatika ustvarjanja (2001). Steiner že od 1964 piše tudi pripovedno prozo, ki je zbrana v treh knjigah. Steinerjev odnos do literature in jezika je utemeljen na Goetheju, Heideggerju in Walterju Benjaminu, obenem pa je, paradoksalno, nagnjen tudi k ničejanskemu kulturnemu pesimizmu.