Uvodni esej oziroma prvo in hkrati tudi naslovno poglavje knjige se je porodilo iz želje po reflektiranju širšega literarnega dogajanja v zadnjih letih, s posebnim povdarkom na slovenski poeziji v tem času, saj ji je avtor nenazadnje namenil glavnino svoje kritiške pozornosti in je obenem tudi 'predmet' te knjige. Omenjeno besedilo, tako kot tudi vsa nadaljna, se ne trudi prikriti obarvanosti z osebno noto. Nasprotno: želi jo celo izpostaviti. To pomeni, da nima obektivističnih ambicij velikih literarno-zgodovinskih tekstov in bi se s tega presojevalnega vidika utegnilo zdeti celo kot docela diletantski manever, vendar se je v kritiško- esejištičnem žanru, nemara tudi z ozirom na dejstvo, da ni komparativist, vselej raje videl, za Borgesom rečeno, kot bralec in sanjač in ne nekdo, ki svojo dejavnost glorificira z velikimi začetnicami.

Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Študiral je filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je bil zaposlen kot gimnazijski profesor, zadnja leta pa je svobodnjak. Piše literarne kritike in eseje. Največ na Literaturo, poleg nje še za Večerovo Čitalnico in mesečnik Ampak. Je glavni in odgovorni urednik revije Literatura, pri kateri ureja tudi leposlovno knjižno zbirko Prišleki. V teku časa je njegova prva knjiga. Za svoje kritiško pisanj je leta 2002 prejel Stritarjevo nagrado Društva slovenskih pisateljev.