Ta nostalgični pogled v preteklost se namreč ne zgosti v kakšnem svetem gralu, se pravi v docela konkretnem in hkrati vse odrešujočem objektu. "Nekaj sva zamudila, morda že zdavnaj,/ in pri tem bo ostalo," beremo v neki pesmi. Nostalgija, o kateri govori Kolškova poezija, torej ni preprosto hrepenenje po nečem izgubljenem, temveč predvsem hrepenenje po zamujenem, spregledanem. In natanko v tem je naslov zbirke varljiv - ne le da nikoli več, nikoli niti ni bilo. Še več, zdi se, da sploh nikoli ni moglo biti: "Kdor je klesal te prsi,/ ki jih bela majica pokriva kakor jutro ovce,/ je moral biti enako kot o strašni želji / podučen o smislu nedotakljivosti." Zavoljo temeljne nedotakljivosti sveta, se pravi zaradi kratkega stika med željo in njenimi potencialnimi objekti, se hrepenenje naposled pokaže predvsem kot način, kako človek je. Toda - in v tem je treba uzreti avtorjevo resničo mojstrstvo - bolečina tega hrepenenjskega, na nič nanašajočega se, nostalgičnega pogleda je tu, na videz presenetljivo, prepoznana kot adut, poslednji garant človeške eksistence: "Naj ne utihne ta ljubi glas / praznote, ki spet in spet v polnost kliče!" Prav hrepenenje, bolečina, nezmožnost preseči ločenost od obdajajočega sveta so po vsem sodeč tista sicer drobna, a odločna differentia specifica, ki zaznamuje človeka, mu daje obraz pred brezbrižnim obličjem časa, pred pozabljivostjo pozabe, ki je smrt. "Je otok kopno ali morje," se v eni izmed pesmi sprašuje Kolškov pesemski protogonist. Odgovor dobi(mo) v poslednji pesmi zbirke: "Sneži na perilo, ki čaka zloženo za / dolgo potovanje, na budnost in na stopinje, / ki jih sneg ne more več prikriti, sneži." Sledi, ki jih sneg ne more več prikriti, torej. To ni veliko, a je neskončno več kot nič. Lirski jaz Kolškove poezije je, odprt le na "prazno" hrepenenje, sam v sebi slej ko prej negotov, šibak, a natanko zato je to pesništvo toliko močnejše. (Goran Dekleva)