Slavistična knjižnica 4

Raziskava, ki je objavljena v dveh knjigah Zoltana Jana želi ugotoviti, katera slovenska leposlovna dela so med polstoletnim obdobjem po drugi svetovni vojni imela v Italiji določen odmev. Upošteva, kako jih je tamkajšnja publika razumela in kako je slovenska javnost dojemala njeno zanimanje, kar zaradi različnosti obeh narodov, njune kulturne in duhovne podobe odpira pomembne problemske sklope.

Izčrpen pregled dosedanjih obravnav sestoji iz treh segmentov: poleg strokovnih poročil o odmevih slovenske književnosti v Italiji vključuje tudi publicistične članke in se razširi na predstavitev tamkaj nastalih slovenističnih študij. Iz tako predstavljenega historiata se oblikujejo vprašanja, na katera skuša odgovoriti analiza obsežnega literarnozgodovinskega gradiva, ki poleg samostojnih knjižnih objav prevodov obsega množico delnih prikazov slovenske književnosti, ki je sistematizirano v treh temeljnih kategorijah. V prvo so vključeni prevodi leposlovja za mlade bralce, ki izgubljajo značilnosti nacionalne književnosti, ko jih na prostem tržišču prodajajo s pričakovanimi knjigotrškimi uspehi tudi velike italijanske založbe. V drugi skupini so predstavljene različne antologije, izdane zaradi prepričanja, da je slovenska književnost v Italiji premalo ali pa sploh ni poznana. Tretja skupina je večja, kot se običajno misli, in vključuje samostojne knjižne objave posameznih slovenskih pesnikov in pisateljev, medtem ko dramatiki domala niso prisotni. Presenečajo v Sloveniji dokaj marginalni ustvarjalci in odsotnost nekaterih, za katere bi bilo pričakovati zanimanje italijanske publike.

Uveljavljanju najprodornejšim ustvarjalcem – Ivanu Cankarju, Srečku Kosovelu, Cirilu Zlobcu in Ljubki Šorli je namenjena še dodatna pozornost v analizah, ki so objavljena v drugi knjigi, kjer najdemo tudi izčrpen bibliografski pregled italijanskega gradiva o slovenski književnosti.