Matej je sveže zaljubljen srednješolec, ki zaradi mladostne ljubezni, spočete na maturantskem plesu, pozabi na zahteve vsakdanjika. Ko se nekoliko predrami, niha razpet med mladostnimi iskanji, spraševanji in stiskami ter življenjskimi zahtevami, ki jih predenj postavlja šola. Prav v zvezi s to se pojavi kriza in to v pomembnem obdobju pred maturo. Nenaden padec šolskega uspeha, zapleteni odnosi z učitelji ter še bolj zapleten odnos z materjo, ki od njega pričakuje uspeh in kariero, ki jo je že vnaprej začrtala ona, povzročajo v Mateju občutek nemoči. Svoje stiske, želje in potrebe skriva v sebi, ko ne doseže cilja, pa se njegov svet popolnoma sesuje. Razočaranje je prehudo in skok v globino ga reši trpljenja …

Srečanja s Tjašo so Mateja vedno pomirila. Skupaj sta kljub vsemu veliko žurala, hodila v kino, se sprehajala po Ljubljani.

Nepozaben je bil sobotni večer na gradu. Že dolgo ga je žrlo. Tokrat ji je sklenil vendarle odpreti dušo glede Srečnih angelov.

Nad mestom je visel velikanski črn oblak, spodaj so se kot v sanjah začele prižigati luči, ulice so bile kot dolge svetle črte.

»Sori, nekaj bi ti rad že dolgo povedal … A veš, da ima moj zdravnik v kartoteki zapisano, da sem labilna osebnost? Ja, čustveno labilna!«

»Zakaj pa to? A zato, ker si tako odkrit?«

»Valda zaradi tistega poskusa samomora …«

»Zdravniki so vsi zafrustrirani do daske … Hm, pa si takrat resno mislil?«

»Sem! Brez tebe nisem več videl smisla življenja …«

»Pusti zdaj to! Veš, da sva z Igorjem nehala že takrat, ko je odšel na Švedsko. Niti enkrat mi ni pisal! Sploh pa sva si v žlahti. Mala bratranca, ali kako se že temu reče.«

»Vem. Vse sem raziskal. Pa tudi na besedo ti verjamem. Ti si še bolj iskrena kot jaz. Veš, rad bi ti povedal …«

Kot nalašč je nad gradom prav tedaj močno zagrmelo. Mateju se je zazdelo, kot bi ga opozorili sami Srečni angeli, naj raje molči …