Roman pripoveduje o neuresničljivi ljubezni med mladim pesnikom in kobariškim kaplanom Simonom Gregorčičem in njegovo planinsko rožo, Karolino oziroma Dragojilo Milekovo, učiteljico v Kobaridu.

Ker sta se oba zanimala za slovensko kulturo, sta postala središče kulturnega življenja v Kobaridu. Ob skupnem delu v čitalnici so ju kmalu začela povezovati močnejša čustva in pogosto sta se sprehodila do reke Nadiže, čeprav sta oba morala živeti v celibatu. Seveda njuno druženje ni ostalo neopaženo – zaradi zlobnih jezikov je moral Gregorčič zapustiti Kobarid in oditi v drugo župnijo, poslan je bil v Rihenberk. Njuna zveza je bila tako za zmeraj pretrgana, občasno sta si še dopisovala, vendar so bila vsa njuna pisma žal uničena, o njuni vroči, a vendar neuresničeni ljubezni pa govorijo njune pesmi.

Zgodba, ki temelji na resničnih osebah, okoliščinah in dogodkih, je zapisana zelo občuteno in nežno, k poetičnemu in bolj romantičnemu značaju pripovedi pa pripomorejo mnoge Gregorčičeve in Dragojiline pesmi, ki so vpletene v samo zgodbo.

Knjiga je opremljena tudi s fotografijami obeh protagonistov, Gregorčičevih rokopisov, Vrsna in podobno.

Čeprav se nista dogovorila niti za uro niti za mesto srečanja, sta se z lahkoto našla. Ona je sedela na produ in zamaknjeno metala kamenčke v vodo. On je pristopil k njej od zadaj, tihih korakov, kot bi priplesal, ter ji z rokami prekril oči.

Nič ni rekel, samo oči ji je pokril, potem pa sedel k njej na prod in skupaj sta opazovala male sinje valove, kako so skakali prek zlizanih kamnov, kako so se vrtinčili v malih tolmunih in kako so se zgubljali v veličini reke.

Sedela sta in sedela, vse naokrog je dehtela pomlad, onadva pa sta bila srečna, da sta končno spet skupaj, čisto sama na svetu, brez očitajočih pogledov.