V imenu ljubezni je ljubezenska zgodba med Romanom in Lejlo, med sinom suspendiranega policaja in hčerko s kriminalnimi posli ovenčanega gostilničarja. Je ljubezen med sinom revnega in zapriseženega proletarca, ki se zaveda, da je proletarec, in hčerko bogatega proletarca, ki svoje proletarske narave noče priznati oziroma se je niti ne zaveda. Oba očeta imata iz preteklosti neporavnane račune, zato hočeta zvezo med mladima na vse mogoče načine prekiniti. Mlada ljubezen je nenehno na preizkušnji, zaljubljenca ves čas premagujeta ovire in prepreke, zadnja ovira, zid oziroma oba očeta, pa je kakor nepremostljiva. Ker ne najdeta drugega izhoda, se Roman in Lejla v stilu Romea in Julije v imenu ljubezni odločita za odločilni korak …

Roman zajame Lejlin obraz med dlani. Pesem? Kje so pesmi? Kam grejo pesmi umret?

»Nikar si ne drzni!« ga opozori Lejla, preden mu na ustnice pritisne poljub. »Ne boš se me rešil, Roman Vizjak! Nikdar!«

Roman se neodločno zazre v nabito pištolo. Počasi jo spusti na tla, da votlo tleskne ob gumijasto podlago.

»Zdaj me ne moreš pustiti na cedilu, slišiš?« ga strese Lejla. V njenih drobnih rokah se, kako prikladno, skriva neznanska moč. »Če se predava, naju bodo ločili. Nikoli več se ne bova videla …« Solze ji zameglijo pogled. Zajoče brez glasu.

Roman strmi predse, srce pa mu divje poskakuje v prsih. Ni se še dovolj izdivjalo. Neizrabljeno je, njegov ritem je silen, silnejši od Romana.

»S tabo grem, Vizjak, s tabo …« komaj slišno šepeta Lejla.