Vzpon in padec Bizanca iz knjižne zbirke Sledi opisuje Zlato mesto od časov, ko je rimski cesar Konstantin Veliki v četrtem stoletju na mestu antične trgovske naselbine začrtal meje nove mogočne prestolnice, ki naj bi nadomestila že »utrujeni« Rim. Mogočno mesto, ki je postalo konec četrtega stoletja prestolnica razpadajočega rimskega imperija, postane po letu 476 tudi dedič nekdanje rimske slave, predvsem pa njegovih vzhodnih posesti. Prvi bizantinski cesarji skušajo ponovno osvojiti tudi zahodne pokrajine nekdanjega imperija, zlasti Apeninski polotok in severno Afriko, zmagoslavja pa po nekdanjem vzorcu kronajo s triumfi zmagovitih vojskovodij in sijajnimi igrami v mestnem cirkusu. Zmagoslavja pa se kmalu začnejo spreminjati v poraze, saj barbarska plemena vse bolj pritiskajo na meje imperija, ki se je začelo odrekati nakdanji latinsko-rimski dediščini.

S pomočjo svojega kulturno-verskega prestiža imeperij še vedno ohranja svojo veličino, ki pa se zaradi vojaško-politične stagnacije vse bolj osipa. Notranji upori v cesarstvu, dinastični boji in zarote ter pravi državni udari lajšajo delo vsem, ki si želijo prisvojiti biznatinsko ozemlje in cesarstvo je ves čas pod udarom bojevitih sosedov, od zahodnih križarjev, prek Makedoncev in Bolgarov, Rusov, pa vse do Arabcev, Perzijcev in končno Turkov.

V zadnjih stoletjih se je cesarstvo spremenilo v pravo bojno polje, na katerem sta svojo moč merila islamski vzhod in katoliški zahod, pravoslavni Bizanc pa je poizkušal po najboljših močeh plavati med njima in ohraniti vsaj formalno samostojnost in delček nekdanjega vpliva. Agoniji cesarstva, ki se je končno zmanjšalo le na mesto samo in bližnjo okolico, je sredi petnajstega stoletja sklenil narediti konec mladi turški sultan Mehmed Osvajalec, ki se je odločil osvojiti mesto in si tako pridobiti prestolnico, ki bi bila vredna turškega imperija in njega samega.

Desetkrat močnejša turška vojska je po strahovitem topniškem obstreljevanju, potem ko je mesto obkolila z morske in kopenske strani in ga cel mesec oblegala, 29. maja 1453 končno prebila obrambo, vdrla v mesto ter ga osvojila. Bizanca je bilo s tem konec, mesto samo pa je pod imenom Istambul postalo prestolnica novega mogočnega imperija – turškega.