Pripoved se vrača v čase, ko so slovenski fantje še služili v jugoslovanski vojski in skozi oči prvoosebnega pripovedovalca popisuje občutke ob prihodu med neznane mladeniče, ki so – ali niso – nič kaj tovariški.

Vojaški način življenja mu ne prija, netovarištvo ga prizadene, najhujši so fizični napori … Včasih se mu zdi, da sanja. Dolžan je prenašati posmeh nadrejenih, ne glede na vreme, dež, sneg, nevihte, mora na teren; ko se vrne, bi rad zaspal, pa mu to preprečijo nadrejeni, z novo nalogo, kajpada. Dnevi in meseci tečejo vse prepočasi, vsakdanja dejstva pa mora sprejeti kot nujnost in življenje v vojašnici kot edino možnost preživetja.

Iz jedilnice odidem v lačnem agregatnem stanju. Ob pol osmih smo na poti v učilnico prve baterije, na ogled televizijskega dnevnika. Desetarji nas opozorijo, da naj vzamemo s seboj maske, da bomo vadili nekaj proti plinom. Ko pridemo v učilnico, se nek vojak iz prve baterije povzpne na mizo zraven televizije in komandira, da naj si damo maske na glavo ter gledamo televizijo pod maskami. Krasen prizor … In kar je najhujše pri vsem tem, vojak je Slovenec, ima me, da bi zajokal … Bile bi to krokodilje solze …

Obvezno moramo strmeti v smeri televizije, v kolikor kdo premakne glavo, mora iti v umivalnico, češ, da je spal. Osebno bi rad videl tistega, ki bi v smrdljivi maski zaspal. Po nekaj minutah je v maski vse bolj zadušljivo in kar čutim, kako mi iz oči proti ustom kaplja znoj. Poskušam se nekako obrisati, vendar me moj ljubljeni desetar Brezovci opazi in že sem v umivalnici, da se umijem, da ne bom zaspal.