Nekoč v prihodnosti se skupina znanstvenikov trudi izboljšati lastnosti tako imenovanih kiborgov, ki so jih ljudje ustvarili zato, da jim služijo kot vsakdanji pripomočki oziroma pomočniki pri najrazličnejših vsakodnevnih opravilih, kot »poskusni zajčki« pri znanstvenih eksperimentiranjih in nenazadnje kot moderni gladiatorji v popularnih resničnih spopadih, ki se odvijajo v živo pred publiko.

Kiborgi so narejeni iz ustrezno obdelanega genetskega materiala človeka tako, da bi bili čimbolj podobni ljudem – ne le po izgledu in sposobnostih, ampak tudi po čustvovanju. Ves čas jih izpopolnjujejo, nekateri zgolj zaradi želje po zaslužku in želje po absolutni oblasti in nadzoru. Takšna dejanja pa skoraj po pravilu vodijo v katastrofo …

Karel ga je nehal tolči, oba z Natanom sta pogledal blindirani snorkel, ki se je začel nenadno tresti od silovitih notranjih sunkov – njegove jeklene spone so zaječale, kot bi se vanje zaganjal pobesneli slon, močneje, še močneje, snorkel je opletal sem in tja, a še vedno ni popustil – a zdaj je njegovo neurejeno tresenje prešlo v pravilno, ritmično – je to mogoče? – da, je pomislil Natan, Bojevnik se je očitno domislil učinka interference, in ko bo zadel lastno frekvenco snorkla, bo … V tem trenutku je strahotno počilo – nek zakrivljen jeklen del je v loku odletel od snorkla in odžvižgal tik mimo Natanove glave – snorkel je počil, razparal se je po celi širini in nekaj je planilo ven – nekaj, kar je Karel spoznal, ostro, presunljivo je zavreščal – in ogromna črna šapa se je iztegnila proti njima, tako bliskovito, da se je Natan ni utegnil niti prestrašiti.