Mladinskega pisatelja Primoža Suhodolčana naši mladi bralci zelo dobro poznajo, prav tako tudi njegovega junaka Popka. Tokrat Popek dobi prav posebno nalogo. Otrokom nihče več noče pripovedovati pravljic za lahko noč in on je bil izbran, da vsak dan pove eno pravljico. Tako mora nadaljevati pet dni, potem pa ga čaka nova naloga. V prvi knjigi iz zbirke Pozor pravljice, ki nosi naslov Ribo na glavo, pa spat, je zbranih prvih pet pravljic, ki jih Popek namenja vsem otrokom, ki brez pravljice ne morejo zaspati. Kot se za Popka spodobi, so prigode prav posebne in nenavadne, in sicer o petih sila nenavadnih prstih, o strašni gugalnici, ki je nihče ni mogel ukrotiti, o treh palčkih, o klovnu, ki je izgubil smeh ter o fantku, ki zvečer nikakor ni hotel zaspati.

Trije palčki so vzeli vsak svojo ribiško palico in odšli lovit ribe.

Lovili so, lovili, lovili, lovili, lovili, lovili, lovili in …ulovili.

Suhi palček je ulovil čisto majčkeno, drobno ribo. Čisto majčkeno mičkeno miceno. Tako je bila suha in majhna, da še ribi ni bila več podobna. Videti je bila kot posušena šivanka.

»Zame bo dovolj,« je rekel suhi palček.

Debeli palček je ulovil veliko ribo. Bila je res velika in strašno debela. Tako je bila debela, da sploh ni mogla več plavati, ampak se je samo še plazila po vodi.

»Ta bo ravno prava zame,« se je božal po trebuhu.

Kratki palček pa je ulovil … kratko ribo? Ne, ne, ulovil je ladjo.

»Uf, kakšna riba,« je vzkliknil Kratki.

Saj ladja ni čisto prava riba, ampak ker je bil kratke pameti ni prav vedel, kaj je ladja in kaj je riba.