Pravljica o Lori razkriva zanimivo in skrivnostno življenjsko zgodbo Lore, polno dinamičnih preobratov in čudežnih rešitev. Hkrati nam pripoved na nevsiljiv način pokaže, kako smo ljudje včasih krivični, ker sodimo ljudi samo po videzu.

Lora je grda, zgrbljena in siva ženica, ki se je ljudje izogibajo, otroci pa vreščijo in bežijo pred njo. Toda Lora je po svojem srcu dobra in boli jo grdo ravnanje kmeta z deklico Lejko, ki dela na kmetiji. Prav zaradi nje začne pogosteje hoditi v vas in sčasoma se z njo zbliža. Ko Lore nekega dne ni več v vas, se Lejka odloči, da jo poišče. V koči sredi gozda se ji zaradi ljubezni, ki jo čuti do Lore, razkrije skrivnost, s katero je Lora že dolgo živela …

Seveda je vse to vedela tudi Lora sama. Kako tudi ne bi. Vsakič ko so jo otroci zagledali v vasi, so bežali na svoja dvorišča in vreščali:

»Lora, Lora gre!«

To je bilo Lori seveda neprijetno. Nikoli ni nikomur storila kaj žalega, a so starši kljub temu iz previdnosti otroke poklicali domov, če je bila v bližini. Lora je vedela, da o njej krožijo razne grozljive zgodbe. Tako se je govorilo, da ob vsaki polni luni nekje ukrade dečka ali deklico, mu poreže ušesa ter ga začara v ovco. Ušesa naj bi nato zakopala in iz njih naj bi rasla drevesa. Taka drevesa naj bi se znala ponoči sprehajati po gozdu in strašiti vsevprek. Tako so pravili. Nekateri ljudje so taki strašni zgodbi res verjeli. Vendar kaj tako hudobnega Lori še na misel ne bi prišlo, četudi bi res znala čarati. In Lora ni znala čarati …