Srce se nikoli ne moti je pravljica, pisana po vzorcu klasične pravljice. V njej nastopajo pravljični junaki, ki se vedejo tako, kot se v pravljicah spodobi: kralj je dober in pravičen vladar in oče, mati kraljica jo že na začetku zgodbe popiha bogvekam, ministri so, kot so pač ministri, ubogljivi in ne prehudo brihtni, taki so tudi trije kraljičini snubci. Kraljična pa je lepa, samosvoja, s posebnim srcem, ki bije samo, kadar ljubi. Tako ji tudi pove, kam in h komu naj gre …

Vojak ji je pogledal globoko v oči, se nepričakovano sklonil, prijel njeno roko, jo rahlo zadržal v svoji in se je nežno dotaknil z ustnicami. Nato jo je izpustil, se priklonil in brez besed hitro odšel.

Kraljica je vsa osupla nad tem, kar se je pravkar zgodilo, stopila v grad in se odpravila v gornje prostore. Še preden je prišla do srede stopnic, je opazila, kako v njej z vsakim korakom narašča neznano občutje in jo postopoma vso preplavlja. Pred očmi se ji je zameglilo od vznemirjenosti. V prsih se je nekaj zganilo. Nejeverno se je prijela za zapestje in začutila, kako ji je začelo srce utripati. Nenadoma se ji je zazdelo, da vsa gori. V bleda lica ji je planila kri in jih obarvala z rdečico. Ozrla se je po stopnicah proti izhodu in obraz ji je ožaril srečen smehljaj.

Od tistega jesenskega večera je kraljičino srce postajalo z vsakim dnem bolj nemirno. Misli so ji začele čedalje pogosteje uhajati na jaso pred obzidjem. Nehote ji je pred očmi vstajala vojakova podoba.