V knjigi Najlepše basni je zbranih 50 basni slovenskih in svetovnih avtorjev, ki jih je zbrala in priredila Marjeta Zorec. Med avtorji tako najdemo Antona Martina Slomška, Lojzeta Zupana, Valentina Vodnika, Janeza Trdino, Frana Levstika, Dragotina Ketteja, Vero Albreht, Manico Koman, Jeana de la Fontaina, Ivana A. Krilova, Ezopa in Leonarda da Vincija. Nekatere basni izhajajo iz ljudskega izročila. Med zapisanimi so slovenske, kitajske, kazaške, arabske in kurdske ljudske basni, pa tudi indijske basni iz Pančatantre ter indijanske basni.

Zajec se je rad hvalil, da je najhitrejši med živalmi.

Nekega dne se je posmehoval želvi, da je tako počasna.

Toda zgodilo se je, da se je želva naveličala njegovega postavljanja, in je predlagala, da se pomerita v teku. Zajcu se je to zdelo nadvse smešno, pa je vseeno pristal. Za razsodnika sta izbrala lisico.

Tekmovanje se je začelo. Zajec je želvo kmalu pustil daleč za seboj. Dan pa je bil soparen, in ko je pretekel že pol poti, si je mislil: Kaj bi hitel, saj me tako ne more premagati! Malo bom legel v senco. Zleknil se je na tla, a spanec ga je premagal. Medtem pa si je želva vztrajno in brez počitka utirala pot proti cilju.

Ko se je zajec zbudil, želve ni bilo nikjer več. Kar so ga nesle tačke, se je pognal v tek, toda bilo je prepozno; želva ga je že čakala na cilju.

»Res si hitrejši, a premagala sem te, ker sem vztrajnejša!« je rekla želva in se odpravila počivat v najbližjo senco.