Knjiga je opremljena s fotografijami iz istoimenskega filma.

Kdo ne pozna Kekca, navihanega in neustrašnega fantiča, ki veselo vandra po planinah in se ne boji niti divjega moža Bedanca niti tete Pehte, ki hodi po planinah in nabira zdravilne cvetice?

V knjigi Kekec nad samotnim breznom se fant spopade s strašnim Bedancem. Ta ves čas nadleguje ubogega starca Kosobrina, saj želi, da se deklica Menara, ki jo je imel za deklo, vrne k njemu. Ker je z njo grdo ravnal, gre v Bedančevo bajto Kekec. Pri Bedancu, ki se ne boji ničesar drugega kot skovikanja sove, pa se mu slabo piše. Reši se lahko le z zvitostjo …

Domislil se je Kekec tega in je v svojem veselju tlesknil z rokami. Kar sedel je na bornem ležišču in je gledal, gledal v temo. »Tevjém-tevjém-uhu,« je pričel skovikati s strašnim glasom, da je bilo grozno v samotni gorski koči.

Bedanec je planil s pograda in si zatisnil ušesa. Zdrvel je naravnost do ognjišča in je razpihal tlečo žerjavico in je vrgel nanjo suhega dračja. A strašno skovikanje ni utihnilo, dasi je svetel plamen razsvetlil vso kočo. Kekec je videl Bedanca, kako je zgrabil dolgo palico in je pričel razbijati po stropu. »Vš-vš-vš!« je vpil, da bi prepodil nevšečno nočno ptico.

Skovikanje je utihnilo in Bedanec se je oddahnil, pa je stopil k pogradu, da bi legel. A tedaj se je oglasila sova zopet in Bedanec jo je moral zopet preganjati. To se je ponovilo pač desetkrat. Bedancu je že tekel znoj curkoma s čela in bil je tako spehan in prestrašen, da ni mogel nič več. Ko se je sova oglasila enajstič, se je zatekel h Kekcu …