V Zali je eno izmed temeljnih del slovenskega klasika Ivana Tavčarja, s katerim je pisatelj dosegel enega izmed vrhuncev svoje pripovedne umetnosti.

Delo je pisano v obliki okvirne pripovedi, v katero so vložene štiri zgodbe. Prva zgodba o kanoniku Amandu ima zgodovinsko obeležje protireformacijskih bojev, ostale tri pa imajo izrazito kmečko tematiko. Pisatelj, kaplan Andrej in trije domačini se udeležijo v Zali lova na divjega petelina. Tam se utaborijo in si nato pripovedujejo zgodbe, katerih glavna misel je, da nam je ljubezen vsem v pogubo.

Tavčar se z romanom Visoška kronika, s ciklom kratkih pripovedi Med gorami, okvirno pripovedjo V zali in povestjo Cvetje v jeseni uvršča v sam vrh slovenske pripovedne proze, ki je nastajala v obdobju med romantiko in realizmom.

Spremno besedo, v kateri na kratko obravnava tudi ostala Tavčarjeva dela ter jih literarnozgodovinsko umesti znotraj slovenske literature, je napisal Zlatko Režonja.

In končno – na suhi veji, s katere se odpira pogled v globoki dol, zbudi se gozdne perutnine vladar – divji petelin, prevzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu. Po svoje zapoje večno pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul, te pesmi, ne zaslišiš je v tihem logu, nego samo meniš, da padajo kje na trd kamen kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično krasno v stari Zali! Vzlic hladnemu jutru se ogreje lovcu kri v žilah. Po temni lozi stopa, komaj kroti srce in skoro dihati si ne upa, samo da bi zalezel ljubljeno ptico, ki je od strasti in ljubezni slepa in gluha, in to tudi proti nevarnosti in smrtonosnemu orožju! Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se je zagledal v cvetoči obraz cvetočemu dekletu, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni in vabeči grahasto družico na svatbo v prvi pomladi.