Jurčičev roman Lepa Vida sodi v pozno obdobje pisateljevega ustvarjanja.

Snovni motiv je našel v ljudski pesmi, ki jo je predelal in objavil France Prešeren, krajevno in časovno ozadje, značaje in motivacijo, pa je Jurčič ustvaril sam. Tako je Jurčičeva Vida mlado, vihravo, svojeglavo in zelo lepo kraško dekle, ki se poroči s starejšim vdovcem Samorodom. Z njim ne najde sreče, strastno ljubezen pa doživi ob mladem tujcu Paoliju. zapusti otroka in moža ter z njim pobegne v Benetke. Kmalu spozna, da je postala Paolijeva sužnja. Ko ugotovi, da se je je ta še naveličal, pobegne in se vrne domov. Možu natvezi, da so jo ugrabili morski roparji, a resnica pride na dan …

»Izgubljena!« reče veliki mož, roka mu odpade kakor otrpla ob životu.

»Če so jo razbojniki ugrabili in s seboj vzeli, poslali ti bodo gotovo poročilo, kam pridi z odkupnino ponjo. Za odkupnino jim je, denar, to je vse.«

»Misliš?« reče Anton in naglo vstane.

»Gotovo in nekaj še imamo.«

»Potem niso šli daleč, lopovi. Dohitel bi jih,« reče Anton in premišlja.

»Jaz idem na morje,« reče potem naglo. »Poroči ti mojim prijateljem v Trst, naj skrbe tudi oni od svoje strani. Bodi še nekaj dni tu, če mene ne bode. Skrbi za dete. Če ti treba za kaj denarja, dala ti bosta oče in mati.«

»Dala, dala bova,« prikima stari tast Basnigoj z ginjenim, napol otročjim glasom.

Anton korači iz sobe ven in ukazuje pripraviti ladjo. Povsod mu je brat na pomoč s svojo večjo hladnostjo in stari tast bi rad pomogel, rad svetoval, ali strašna iznenadna novica ga je bila tako potrla, da ni mogel še govoriti, le zdaj pa zdaj je klical tiho boga.

»Ali, brate, tako prav gotovo pa tudi ni, da bi jo bili razbojniki vzeli, morda jo je kaka druga nesreča zadela, morda …«

»Na, glej!« In Anton pokaže košček njene obleke, ki jo je bil našel na malem obsteznem kolcu. »Tam doli je hodila. In pozna se, da se je tam nocoj čoln izkrcal. Ribič je v jutro čul veslanje.« …