Moja hoja na Triglav je nekakšna zmes pripovednih, potopisnih, spominskih in esejističnih elementov. Pisatelj je v tem delu nanizal svoje spomine od najzgodnejše mladosti do prve ljubezni, visokošolskih let na Dunaju in zadnjega bivanja v Bohinju. Spletel jih je ob življenjski zgodbi gorskega čudaka Melkijada. Hoja na Triglav ne govori o gorski turi, ampak je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja. To pove z zadnjim stavkom: »Tako sem hodil in hodim na Triglav.«

Dvignil sem od mraza premrle ude iz senenega kupa in vsi smo stopili v hišico in sedli k zajtrku, ki se je zdel vsaj meni jako potreben. Gospodična nam je priredila kavo s planinskim mlekom, vodnik je zmetel presnega masla in nabral rdečih jagod, prijatelj Erjavec nam je pa sladil kosilce z mično govorico. Govoril je po stari navadi točno, gladko in jasno, tako da bi se smelo vse sproti tiskati, besedo za besedo.

Pripovedoval nam je, da želi šolske počitnice uživati v svoji ožji domovini in se je napotil semkaj, da kolikor toliko preuči prirodne znamenitosti Triglavskega pogorja. Znan prirodoznanec v Zagrebu ga je opozoril na Melkijada, ki samotari poleti na bohinjskih planinah, in mu priporočil, naj obišče tega moža, ki pozna rastline in rudnine svoje domovine kakor malokdo, dasi je hkrati čudak kakor nihče drug. Že včeraj se je nadejal, da prispe do Melkijada. Na Bledu so mu rekli, da ga najde na Koprivniku …