Tako pa jo je kruto in nepojmljivo tragično zaznamovalo prav dejstvo, da se je kot Jud znašel v, za tisti čas, najbolj krutih okoliščinah in samo neuničljivi volji do življenja in dobroti peščice Poljakov se ima zahvaliti, da je preživel nacistično okupacijo Poljske in varšavski geto.

Kmalu po nemški zasedbi Poljske so njegovo družino, očeta, mater, obe sestri in brata, nasilno deportirali v koncentracijsko taborišče. Po golem naključju in izkrivljeni dobroti svojega bratranca, ki je v varšavskem getu opravljal sramotno službo judovske policije, se je izognil grozljivemu vkrcavanju ljudi na živinske vagone, ki so jih peljali v smrt. Sprva se je z redkimi preživelimi Judi skrival v samem srcu geta ter z njimi delil trpljenje, ponižanja in lakoto.

Z vsakim mesecem bliže koncu krvave vojne odisejade je bil bolj sam. Ko je bilo v zraku že čutiti bližajočo odrešitev in na ulicah opaziti mrzlično umikanje zdesetkane nemške vojske, je bil komaj še živ. Z zadnjimi močmi se reši pred poslednjim uničevalnim divjanjem umikajočih nemških čet v do tal porušeni del Varšave in si najde zatočišče v edini še kolikor toliko celi stavbi, v kateri pomenljivo, kot spomin na nekdanje čase, stoji koncertni klavir...

Film režiserja Romana Polanskega je v gibljive slike prelita glasba, ki ga je ohranjala pri življenju skozi več kot štiri leta skrivanja, stradanja in nedoumljivih ponižanj. Izjemni glasbenik se tudi po vojni ni vdal in je ostal do svoje smrti zvest mestu, v katerem je preživel najlepše in na žalost tudi najbolj grozljive trenutke svojega življenja.

Več o filmu na IMDb