Krvava romanca (Haute Tension, 2003), ki jo je posnel Alexandre Aja in ki izgleda kot vrnitev v srce teme, je perverzna in deviantna - in francoska in nepovratno hardcore. Hja, lahko bi jo režiral tudi Gaspar Noe. In glej, no, monolitnega, dementnega, animaličnega psihopatskega morilca, ki na začetku razmesari kmetijo, na katero pripotujeta prijateljici Marie (Cecile de France) in Alex (Maiwenn), da bi študirali in po malem tudi flirtali, igra prav Noejev fetiš - Philippe Nahon. Alex se znajde v njegovem kombiju, jasno, zadaj, zvezana kot snop sena, Marie, ki je killer v hiši ne opazi, pa skuša ostati na sledi svoji ugrabljeni, ogroženi muzi, ki je bila prej - v srečnih časih - vedno dober motiv za masturbiranje. Krvava romanca je polna ekstatičnih situacij, ob katerih bi zardevale celo pošasti. In seveda, polna je twistov, ob katerih bi zardevali filmarji, ki stare slasherje rimejkirajo na dizajnerski način. Krvava romanca histerično, mizantropsko, šovinistično seksualno politiko slasherjev tako sprevrne, da to, kar ostane od večinske, seksistične, puritanske, homofobične kulture, izgleda le še kot Black & Decker kastrat.

Devianten pa je tudi Pokvarjeni poročnik (Bad Lieutenant, 1992), divja, mračna, melanholična študija urbane nevroze, ki jo je posnel Abel Ferrara, že tradicionalno prekleti poet urbane nevroze. Ko ga je cerkev videla, je ponorela. Zakaj? Po vrsti: Harvey Keitel igra newyorškega policaja, ki je podnevi družinski človek, ponoči pa se prelevi v mestno podgano, bolj skorumpirano, bolj perverzno in bolj izsiljevalsko od najhujših barab, ki jih preganja. Policaj je na poti v pekel - nič ga ne more več odrešiti. Toda vse njegove manipulacije odpovejo, ko začne iskati tipe, ki so križali in posilili neko nuno. Bolje rečeno: policaj, ki mu odpustka ne more več dati niti Bog, skuša nuno prepričati, da bi izdala storilce, a jih noče, to pa zato, ker jim je medtem že odpustila! Nič, to je le ulica, na kateri živi.

Marcel Štefančič, jr.

Več o filmu na IMDb