Aki Kaurismäki z zgodbo Psi nimajo pekla prikaže deset minut, v katerih je človek povsem spremenil svoje življenje. Sedaj bo imel novo službo, ženo in novo domovanje. Molčečnost vseh likov filma sprva deluje nenaravno in depresivno. A sčasoma uvidimo, da je to zgolj odziv ljudi na neznano. V njih je dvom. Jim bo čas naklonjen, ali pa bodo postali žrtev svoje preteklosti?

Življenjska črta je projekt Víctorja Ericeja. Od vseh zgodb še najbolj simbolično prikazuje prepletanje časa, rojstva, mladosti, starosti in smrti. Španija leta 1940, samotna kmetija, dojenček spi v zibelki, poleg njega na postelji drema njegova mama. Zunaj se odvija življenje: možje kosijo travo, nekdo kleplje koso, babica mesi kruh, dedek bere časopis. Kar naenkrat se na dojenčkovi srajčki pojavi madež krvi, a zraven ni nikogar, ki bi to opazil. Dojenček kot prispodoba človeštva, ki je v tistem času prelivalo kri? Deset minut ki je odločalo o smrti in življenju! Koliko vojakov je v teh desetih minutah padlo na frontah po vsem svetu? A življenje teče dalje!

Zgodba Deset tisoč let starejši režiserja Wernerja Herzoga je verjetno najbolj tragična v tem sklopu. Govori o zadnjem nomadskem plemenu, ki je vse do leta 1981 živelo izlirano od civilizacije, skrito v brazilskih pragozdovih. Vlada se je odločila, da bo z njimi vzpostavila stik. Večina plemena v naslednjih mesecih umre za najbolj banalnimi boleznimi, kot sta prehlad in norice. Danes jih živi le še peščica. Nekdanji poglavar plemena, danes tuberkulozni bolnik, gleda uro. Ne razume principa in pomena njenega delovanja, toda ve, da se čas njegovemu plemenu izteka.

Jim Jarmusch je v kratkem filmu Prikolica.Noč. predstavil bolj osebno zgodbo o desetih minutah počitka igralke v njeni prikolici. Vključi si glasbo, prižge cigareto, pogovarja se po telefonu. A v njeno prikolico stalno vdirajo ljudje, njeni pomočniki in menedžerji, ki enkrat pregledujejo njen mikrofon, drugič ji prinašajo hrano, tretjič preverjajo njeno frizuro. Mlado dekle je obkroženo z ljudmi a samo. Nima življenja, je zgolj lutka v rokah časa in prostora.

20 kilometrov od Trone je stvaritev Wima Wendersa, ki predstavlja popotovanje človeka od pekla, do nebes in spet nazaj v desetih minutah. Mlad poslovnež sredi pustinje išče bolnišnico. Pojedel je nekaj keksov, ki so očitno vsebovali halucinogene substance. Naslednja bolnica je 20 kilometrov stran v mestu Trone.

Oropali so nas je dokumentarna zgodba Spika Leeja o usodni noči, ko so se zgodile zadnje predsedniške volitve. Jasno, zmagal je Bush ml., a v filmu je predstavljena zgodba drugega tabora, ki je prepričan, da so bili oropani.

Zadnja zgodba 100 globokih rož Chena Kaige govori o napredku, ki ga nekateri ne morejo več dohajati. Starček najame selitveni servis, da bi odpeljali njegovo pohištvo. Težava je le v tem, da njegove hiše in pohištva ni več. Čas in napredek človeštva sta jo porušila, tako da je to samo še spomin v njegovi glavi. A morda tudi spomin nekaj pomeni? Morda pa resnično ni le tisto, česar se lahko dotaknemo in občutimo, temveč tudi tisto, kar obstaja v naših mislih?

Več o filmu na IMDb