Jeff Healy v prvem letu življenja zbolel za očesnim rakom in trajno izgubil svoj vid. Pri treh letih je začel igrati kitaro in pri sedemnajstih ustanovil klasičen trio z bobnarjem in basistom v postavi, njegova velika posebnost pa je bila ta, da je kitaro igral v svojem naročju in tako iz nje uspel izvabiti še več zanimivih zvokov.

Energični nastopi in dovršene plošče so hitro poskrbele za odličen odziv občinstva, predvsem v ZDA, pa tudi v Evropi. No, Jeff se je v drugi polovici devetdesetih začel učiti trobente in se mnogo bolj posvetil jazzu, vse redkeje nastopal s klasičnim triom in zadnjo bluesovsko ploščo Get Me Some izdal daljnega leta 2000.

Mess of Blues, zbirko 10 skladb, je končal le mesec dni pred nenadno smrtjo marca 2008 in tako založba zagotovo ne bo poslušala očitkov o grabežljivosti, saj je Jeff napisal tudi uvodno besedo k albumu. Za izbranih deset skladb je bil Jeff mnenja, da gre za tiste najbolj priljubljene skladbe med občinstvom in tako so kar štiri posnete v živo (v klubu v Londonu in Torontu), šest pa je studijskih posnetkov.

Izbor skladb je nadvse zanimiv... Youngova Like A Hurricane je bolj rockerska kot bluesovska, Williamsova Jambalaya vsebuje tako elemente zgodnjega rockabillyja kot klasičnega funka sedemdesetih, The Weight kultnih The Band je ganljiva predvsem v glasovni interpretaciji in potem je tu seveda še izobilje bluesa. Uvodna I'm Torn Down z izrednimi kitarskimi prijemi, pa blues stare šole v Shake, Rattle & Roll, Mess O'Blues poleg bluesa vsebuje tudi delčke jazza, kronska dragulja plošče pa sta vsekakor How Blue Can You Get in Sittin' On Top Of The World.

Mess of Blues dokazuje, da Jeff Healy kljub vse intenzivnejši zaljubljenosti v jazz ni pozabil strasti in čutnosti bluesa, ki ga je čutil in živel.

avtor: TiTo