Jagged Little Pill, daleč najuspešnejša plošča Alanis Morissette, ni njen prvenec, temveč že kar tretja plošča, na kateri se je z vso odkritostjo in brezkompromistnostjo spravila na vse stare ljubimce, ki so jo v življenju tako ali drugače prevarali in zapustili. Leta 2004 je Alanis izdala ploščo So-Called Chaos, na kateri je vzneseno opisovala svoje ljubezni polno življenje (podobno kot se je zgodilo Sheryl Crow na plošči Wildflower).

Štiri leta kasneje, konec zveze z Ryanom Reynoldsom, povratek h koreninam? Da in ne! Flavors of Entanglement je znova polna jeze - zlomljeno srce, jeze, razočaranje, obup in seveda tudi samopoveličevanje namesto samopomilovanja. Seveda bi lahko rekli, da gre za klasično žensko ploščo po koncu neke ljubezenske zveze! Alanis ni več tako direktna kot je bila na Jagged Little Pill in tudi najbolj pozorni poslušalci se bodo izgubili v poplavi metafor in pogosto zmedenega naštevanja.

Tista zares bistvena razlika med obema ploščama pa je slišna v instrumentalni spremljavi - če je bila Jagged Little Pill izrazito rockerska in zato še toliko bolj jezna, je Flavors of Entanglement tudi po zaslugi producenta Guyja Sigswortha (delal je z Madonno in Bjork) bolj umirjena, elektronska, z obilo efekti (celo glasovnimi) in studijskimi potegavščinami. Zvok je včasih tako bogat, da se ustrašimo, da se bo glas izgubil, vendar se to ne zgodi - Alanis je vedno tu! Včasih občutljiva in ranljiva, drugič hrabra in nepremagljiva, pa znova pade po tleh in se pobere ter gre naprej. Njen vokal ni še nikoli opravil toliko dela kot prav na tej plošči.

Flavors of Entanglement je za Alanis vsekakor nov začetek - mnogo bolj zrel in dovršen, tako da se že lahko veselimo tudi njenih naslednjih projektov.

avtor: TiTo