Tri leta pred velikim prebojem na svetovno sceno s ploščo Back to Black (2006) je Amy Winehouse izdala ploščo Frank in tedaj dvignila predvsem veliko prahu zgolj v Veliki Britaniji. Predvsem zaradi njenega značilnega glasu, so se pojavljale primerjave tako z Macy Gray, Lauryn Hill kot tudi Billie Holiday.

Amy se je že na prvencu gibala med jazzom, soulom, starim in modernim r'n'b-jem. Za čas 21. stoletja pa je najbolj zanimiva produkcija njenih albumov, ki bi jo lahko opisali kot produkcijo stare šole, saj ima Amyjin glas ves potreben šarm in tisto klasično soulovsko umazanost in surovost. Predstavljajte si Joss Stone na njenem prvencu The Soul Sessions s še bolj okleščeno produkcijo, pa vam bo jasno!

You Sent Me Flying ponuja nekaj flamenko navdiha, Fuck Me Pumps, Take The Box in I Heard Love is Blind so glasbeno kritične in kot smo pri Amy vajeni, tudi avtobiografske, In My Bed pa ravno zaradi modernejših produkcijskih prijemov nekoliko izstopa... vsekakor pa za vsak okus nekaj zanimivega in poslušljivega.

Frank je prvovrsten dokaz preproste glasbene genialnosti, čas pa bo pokazal, kaj se v resnici skriva za negotovo sedanjostjo Amy Winehouse - gre za načrtovane marketinške poteze (kot recimo pri Peteu Dohertyju) ali imamo žal opravka z žensko različico Jima Morrisona?

Njena besedila so žalostna in polna hrepenenja, njen glas je utelešenje bluesa in njeno življenje je... glasba?

avtor: TiTo