Nova Satrianijeva plošča bo razveselila predvsem tiste, ki Satrianija rajši poslušajo igrati kot peti, saj so na plošči izključno instrumentalne skladbe, malenkost pa utegnejo biti razočarani tisti, ki v mojstru vidijo (oz. slišijo) zgolj hitroprstnega kitarista. Joe Satriani je na svoji novi plošči - 'Professor Satchafunkilus and the Musterion of Rock' zelo tehničen, prefinjen in dovršen.

Med bolj zanimive skladbe vsekakor sodijo Come On Baby, ki sicer zveni kot zgolj instrumentalna podlaga, Diddle-Y-A-Doo-Dat je zagotovo najbolj raznovrstna, saj ponuja za poslušalca sicer enostaven, za kitariste pa zahtevne prehode med progresivim rockom, jazzom in svobodno improvizacijo. Andalusia vsaj uvodoma premore mediteranski (oziroma španski) temperament, v naslovni, funky obarvani Professor Satchafunkilis, pa se na saksofonu predstavi Joejev sin ZZ.

Uvodna Musterion bo v prihodnjih letih zagotovo postala del Satrianijevega železnega koncertnega repertoarja, prikrajšani pa ne bodo niti ljubitelji njegovega virtuoznega igranja, s katerim je navdušil svet in tisoče kitaristov spodbudil k vadbi - za vse tiste je na albumu skladba Asik Vaysel.

Na dodanem DVD-ju pa še nekaj poslastic za vse tiste, ki glasbo še vedno radi kupujete - nastajanje albuma, nekaj zanimivih živih posnetkov z izstopajočo Surfing with the Alien in nekaj zakulisnimi posnetki.

Plošča se bo nekaterim morda zdela enolična ali celo povprečna, vendar je Satriani tudi tokrat prijetno presenetil in v večkratno poslušanje ponudil zelo poslušljivo in tehnično izpiljeno ploščo, ki bo zagotovo prestala zob časa.

avtor: TiTo