David Coverdale je sredi sedemdesetih v legendarni zasedbi Deep Purple nasledil Iana Gillana in po kratki solistični karieri okoli sebe zbral zasedbo Whitesnake, ki je svoj vrhunec doživela sredi osemdesetih z imenitnim parom plošč - Slide It In (1984) in 1987 oziroma Whitesnake (1987), na katerih so v mogočni rock, ki se je zgledoval po Deep Purple in Led Zeppelin vključili tudi akustične elemente in balade.

Uspeha kasneje niso več ponovili, David Coverdale je v tem času sodeloval tudi z Jimmyjem Pageom, na kratko oživil solistično kariero in nato skozi leta izdajal bodisi zbirke najboljšega ali pa koncertne albume pod etiketo Whitesnake.

In prišel je čas za album povsem novega avtorskega materiala - Good to be Bad, za katerega je po prvem poslušanju jasno, da največ še vedno dolguje za hard rock zlatim sedemdesetim in še posebej zgoraj omenjenima zasedbama - Deep Purple in Led Zeppelin ter da se ga obenem drži zlati Whitesnake duh osemdesetih. Dejstvo je, da David Coverdale ne zmore več peti kot pred dvajsetimi leti, a se zlahka postavi ob bok Robertu Plantu in Ronnyju Diu ter v kozji rog zlahka užene utrujenega Iana Gillana.

Prva uspešnica All For Love je dala vedeti, da se Whitesnake ne bodo več šalili - mogočni kitarski riffi, udarnost in glasovna prepričljivost ostajajo zaščitni znak Whitesnake. Best Years se odkrito spogleduje z bluesom, prav tako kot se - vsaj glasovno, tudi Can You Hear the Wind Blow, Call on Me je žanrsko zelo bogata (saj je čutiti elemente tako bluesa, rocka kot tudi funka), balada pa je tokrat ena sama - Summer Rain, a vendar ta s kombinacijo orgel in kitare ter seveda odlične interpratcije spomni na čase Is This Love.

Lay Down Your Love je brez dvoma najbolj zgovoren dokaz Coverdaleove glasovne zmogljivosti, A Fool in Love še enkrat več postreže z dinamično kombinacijo bluesa in rocka, v kateri se Coverdale, pa tudi odlični kitarist Doug Aldrich, več kot odlično počutita, ploščo pa zaključi 'Til The End of Time, ki zaradi akustične baladnosti morda še najbolj izstopa, a z umirjenostjo zgodbo lepo pripelje do konca.

In vas prepriča, da takoj znova pritisnete tipko PLAY in v plošči uživate znova. Good to be Bad je res zelo dobra plošča in med čakanjem, ali bodo Deep Purple ponudili kaj novega in Led zepellin še kdaj igrali skupaj ter The Rolling Stones sposobni ustvariti še kaj v spomin na stare čase... je nov studijski izdelek Whitesnake v tem trenutku najboljša in najbolj prepričljiva plošča v nekoliko trših rockerskih vodah!

avtor: TiTo